Clinfowiki

Posted on July 23, 2020 By Robert Payne

Uredi povezave
Kako vere prikazujejo Boga za namene čaščenja: (od levo zgoraj, v smeri ure) Krščanstvo, Atenizem, Zoroastrstvo in Hinduizem na Baliju

V monoteistični misli je Bog vrhovno bitje, stvarnik in glavni predmet vere. [1] Boga ponavadi pojmujejo kot vsemogočnega, vsevednega, vseprisotnega in vseobsežnega, pa tudi večnega in nujnega obstoja. Za Boga najpogosteje velja, da je netelesen, pri čemer je omenjena značilnost povezana s pojmi transcendence ali imanence.[2][3]

Nekatere religije opisujejo Boga brez sklicevanja na spol, druge pa uporabljajo terminologijo, ki je za spol specifična. Bog je bil spočet kot oseben ali neoseben. V teizmu je Bog stvarnik in vzdrževalec vesolja, medtem ko je v deizmu Bog stvarnik, ne pa tudi vzdrževalec vesolja. V panteizmu je Bog vesolje samo. Ateizem je odsotnost verovanja v Boga, medtem ko agnosticizem meni, dase za obstoj Boga ne ve ali ne more vedeti. Boga so zamislili tudi kot vir vseh moralnih obveznosti in "največja razumevanja možna eksistenca".[4] Številni pomembni filozofi so razvili argumente za in proti obstoju Boga.[5]

Vsaka monoteistična religija se sklicuje na svojega boga z različnimi imeni, nekatere pa na kulturne ideje o identiteti in lastnostih boga. V staroegipčanskem atenizmu, verjetno najstarejši monoteistični religiji, so to božanstvo imenovali Aton [6] in ga razglasili za edino "resnično" Vrhovno bitje in ustvarjalca vesolja.[7] V hebrejski Bibliji in judovstvu, Boga med drugim imenujejo Elohime, Adonai, YHWH (hebrejsko יהוה). Jahve in Jehova, možni izgovarjavi hebrejske YHWH, se uporabljata v krščanstvu. V krščanskem nauku o Trojici en Bog sobiva v treh »osebah«, imenovanih Oče, Sin in Sveti Duh. V islamu se uporablja ime Allah, pri tem muslimani za Boga uporabljajo tudi številne nazive. V hinduizmu Brahmana pogosto štejejo za monistični koncept Boga. [8] V kitajski religiji je Šangdi zasnovan kot prednik (prvi prednik) vesolja in njegov bistveni del, ki v njem nenehno vzpostavlja red. Druga imena za Boga so Baha v veri Baháʼí,[9] Waheguru v sikizmu,[10] Ahura Mazda v zoroastrizmu[11] in Sang Hyang Widhi Wasa v balijskem hinduizmu.[12]

Etimologija in uporaba

Mesha Stela z najzgodnejšo znano omembo (840 Pr. N. Št.) Izraelskega Boga Jahveja.

Najzgodnejša pisana oblika germanske besede Bog izhaja iz krščanskega kodeksa Argentej iz 6. stoletja. Sama angleška beseda izhaja iz Proto-germanskega *ǥuđan. Rekonstruirana proto-indoevropska oblika *ǵhu-tó-m je verjetno temeljila na korenu *ǵhau(ə)-, kar je pomenilo bodisi 'poklicati' bodisi 'priklicati'.[13] Germanska besede za Boga so bili prvotno srednjega spola -applying za oba spola, vendar v procesu pokristjanjevanja od germanskih narodov iz njihovega domačega germanskega poganstva, beseda postala moški skladenjsko obliko.

Z veliko se pišejo imena, po katerih je bog znan, vključno z 'Bog'.[14] Zato se oblika z veliko začetnico ne uporablja za več bogov (politeizem) ali kadar se uporablja za sklicevanje na generično idejo božanstva.[15][16]. To velja tudi za hebrejski El, toda v judovstvu je Bog dobil tudi lastno ime, Jahve, tetragrammaton YHWH, po izvoru verjetno ime edomskega ali midianitskega božanstva.[17]

Beseda "Allah" v arabski kaligrafiji

Alah (arabsko الله Allah) Je arabski izraz brez množine, ki ga muslimani in arabsko govoreči kristjani in judje uporabljajo za "Boga", ki se uporablja, 'ilāh (arabsko إِلَٰه množina "āliha آلِهَة) je izraz, ki se uporablja za božanstvo ali za boga na splošno.[18][19][20]

Bog ima lahko lastno ime v monoteističnih tokovih hinduizma, ki poudarjajo Božjo osebnost, s prvimi omembami imena Krišna - Vasudeva v Bhagavati ali kasneje Vishnu in Hari.[21]

Ahura Mazda je ime za Boga, ki se uporablja v zoroastrizmu.Mazda, ali bolje rečeno avestanska matična oblika Mazdā-, nominativ Mazdå, odraža protoiransko *Mazdāh (ženska). Na splošno velja za lastno ime duha in kot njegov sanskrtski sorodnik medhā pomeni 'pamet' ali 'modrost'. Tako avestanski kot sanskrtski besedi odražata proto-indoiransko *mazdhā-, iz proto-indoevropskega mn̩sd,eh 1, kar dobesedno pomeni 'umestitev' (dʰeh 1) človekovega uma (* mn̩-s), torej 'modro'. [22]

Waheguru (pandžabsko vāhigurū) je izraz, ki se v sikizmu najpogosteje uporablja za oznako Boga. To pomeni 'čudoviti učitelj' v pandžabščini. Vāhi (srednjeperzijska izposojenka) pomeni 'čudovit' in guru (sanskrtsko guru) je oznaka za 'učitelja'. Za nekatere je Waheguru izkušnja ekstaze, ki presega vse opise. Najpogostejša uporaba besede waheguru je v pozdravu, ki ga Siki uporabljajo med seboj:

Waheguru Ji Ka Khalsa, Waheguru Ji Ki Fateh
Čudovitega gospoda Khalsa, zmaga Čudovitemu gospodu.

Baha, "največje" ime boga v veri Baháʼí, pomeni v arabščini 'Vseslaven'.

Splošne predstave

Filozofija religije priznava naslednje bistvene lastnosti Boga:

  • Vsemogočnost (neomejena moč)
  • Vsevednost (neomejeno znanje)
  • Večnost (Bog ni vezan na čas)
  • Dobrota (Bog je popolnoma dobrodušen)
  • Enotnost (Boga ni mogoče razdeliti)
  • Enostavnost (Bog ni sestavljen)
  • Netelesnost (Bog je nesnoven)
  • Nespremenljivost (Bog se ne more spremeniti)
  • Neprehodnost (Bog ni prizadet) [23]

O naravi ali obstoju Boga ni jasnega soglasja.[24] Abrahamske predstave o Bogu so med drugimi monoteistična definicija boga v judovstvu, trinitarni pogled kristjanov in islamski koncept Boga.

V antičnem grško-rimskem svetu so obstajala tudi različna pojmovanja boga, na primer Aristotelov pogled na nepomičnega gibalca, neoplatonski koncept Enega in panteistični Bog stoičnih fizikov.

Darmične vere se razlikujejo v pogledu na božanskost: pogledi na Boga v hinduizmu se razlikujejo glede na regijo, sekto in kasto, vse od monoteističnih do politeističnih. Številne politeistične religije delijo idejo o božanskem stvarniku, čeprav ne nosi imena 'Bog' in je brez vseh drugih vlog, ki jih monoteistične religije pripisujejo konkretnemu Bogu. Včasih se na sikizem gleda kot na panteističen odnos do Boga.

Religije Śramaṇa so splošno ne-stvarstvene, hkrati pa trdijo, da obstajajo božanska bitja (Deve v budizmu in [džainizem|[džainizmu]]) z omejeno močjo in življenjsko dobo. Džainizem je na splošno zavračal kreacionalizem, saj je menil, da duševne snovi (Jīva) niso ustvarjene in da je čas brez začetka.[25] Glede na interpretacijo in tradicijo lahko budizem razumemo kot neteističen, transteističen, panteističen ali politeističen. Vendar pa je budizem na splošno zavračal poseben monoteističen pogled na Boga Stvarnika. Buda v zgodnjih budističnih besedilih [26][27] kritizira teorijo kreacionizma.Tudi glavni indijski budistični filozofi, kot so Nagarjuna, Vasubandhu, Dharmakirti in Budagoša (Buddhaghosa), so dosledno kritizirali stališča o Bogu Stvarniku, ki so jih zagovarjali hindujski misleci.[28] [29] [30]

Enost

Trinitarci verjamejo, da je Bog iz Očeta, Sina in Svetega Duha.

Monoteisti verjamejo, da obstaja en sam bog, in morda tudi verujejo, da različne religije tega boga častijo pod različnimi imeni. Stališče, da vsi teisti dejansko častijo istega boga, ne glede na to, ali ga poznajo ali ne, je še posebej poudarjeno v Baháʼí veri, hinduizmu [31] in sikhizmu. [32]

V krščanstvu nauk o Trojici opisuje Boga kot enega Boga v treh božanskih Osebah (vsaka od treh Oseb je Bog sam). Presveto Trojico sestavljajo [33] Bog Oče, Bog Sin ( Jezus ) in Bog Sveti Duh . V preteklih stoletjih je bila ta temeljna skrivnost krščanske vere povzeta tudi po latinski formuli Sancta Trinitas, Unus Deus (Sveta Trojica, edinstveni bog), objavljeni v Litanias Lauretanas .

Najosnovnejši islamski koncept je tawhid, ki pomeni "enost" ali "edinstvenost". Bog je v Koranu opisan kot: "On je Allah, En in Edini; Allah, Večni, Absolutni; Ne rodi in ni rojen; in ni ga njemu podobnega." [34] [35] Muslimani zanikajo krščanski nauk o trojici in Jezusovi božanskosti, pri tem ga primerjajo s politeizmom. V islamu je Bog transcendenten in v ničemer ni podoben nobeni od svojih stvaritev. Tako muslimani niso ikonoduli in od njih se ne pričakuje, da bodo Boga upodabljali. [36]

Henoteizem je verovanje in čaščenje v enega samega boga, pri tem pa se sprejema obstoj ali možen obstoj drugih božanstev. [37]

Teizem, deizem in panteizem

Teizem na splošno meni, da Bog obstaja realistično, objektivno in neodvisno od človekove misli; da je Bog vse ustvaril in vzdržuje; da je Bog vsemogočen in večen; in da je Bog oseben in sodeluje z vesoljem na primer z verskimi izkušnjami in molitvami ljudi. [38] Teizem trdi, da je Bog transcendenten in imanenten; tako je Bog hkrati neskončen in na nek način prisoten v dogajanjih sveta.[39] Teisti se ne strinjajo vsi z vsemi aksiomi, po navadi vsak z nekaterimi od njih. Katoliška teologija trdi, da je Bog neskončno preprost in ni nehote podrejen času. Večina teistov meni, da je Bog vsemogočen, vseveden in dobrohoten, čeprav to prepričanje sproža vprašanja o Božji odgovornosti za zlo in trpljenje na svetu. Nekateri teisti pripisujejo Bogu samozavestno ali namensko omejevanje vsemogočnosti, vsevednosti ali dobrohotnosti. Odprti teizem nasprotno trdi, da zaradi narave časa Božja vsevednost ne pomeni, da božanstvo lahko napoveduje prihodnost. Teizem se včasih uporablja za splošno verovanje v boga ali bogove, tj. Monoteizem ali politeizem.[40][41]

Bog blagoslavlja sedmi dan, 1805, akvarel Williama Blakea

Deizem meni, da je Bog popolnoma transcendenten : Bog obstaja, vendar ne posega v svet onkraj tistega, kar je bilo potrebno za njegovo stvarjenje.[42] V tem pogledu Bog ni antropomorfen in ne odgovarja na molitve in ne ustvarja čudežev. Deizmu je skupno prepričanje, da se Bog za človeštvo ne zanima in se človeštva morda niti ne zaveda. Pandeizem združuje deizem s panteističnimi prepričanji.[43][44] [45] Pandeizem naj bi pojasnil, recimo deizmu, zakaj bi Bog ustvaril vesolje in ga nato zapustil, [46] panteizmu pa, kaj je izvor in namen vesolja.[47]

Panteizem trdi, da je Bog vesolje in da je vesolje Bog, medtem ko paneteizem meni, da Bog vsebuje vesolje, vendar njemu ni eak. [48] To je tudi stališče Liberalne katoliške cerkve, teozofije. nekaterih vidikov hinduizma, razen vaišnavizma, ki verjame v panenteizem; sikizma; nekaterih vej neopaganizma in taoizma, skupaj s številnimi različnimi poimenovanji in posamezniki znotraj veroizpovedi. Kabala, judovska mistika, prikazuje panteistični / panentistični pogled na Boga - ki ga je hasidsko judovstvo, zlasti od njegov ustanovitelj Baal Shem Tov, široko prevzelo - vendar le kot dodatek k judovskemu pogledu na osebnega boga, ne pa v prvotnem panteističnem pomenu, ki Boga zanika ali omejuje. 

Drugi pojmi

Disteizem, povezan s teodicejo, je oblika teizma, ki trdi, da kot posledica problema zla Bog bodisi ni popolnoma dober, bodisi ni popolnoma zloben. Tak primer je najti v romanu Dostojevskega iz leta 1880 Bratje Karamazovi, v katerem Ivan Karamazov Boga zavrača z utemeljitvijo, da dopušča trpljenje otrok.[49]

V sodobnem času so se razvili nekateri bolj abstraktni koncepti, kot sta teologija procesov in odprti teizem. Sodobni francoski filozof Michel Henry pa je predlagal fenomenološki pristop in definicijo Boga kot fenomenološko bistvo življenja.[50]

Bog je bil pojmovan tudi kot netelesno (nematerialno), osebno bitje, vir vseh moralnih obveznosti in "največja možna eksistenca".[1] Vse te lastnosti so v različni meri podpirali zgodnji judovski, krščanski in muslimanski teološki filozofi, tako Maimonides, Avguštin iz Hipona, in Al-Gazali[5] .

Neteistični pogledi

Tudi neteistični pogledi na Boga se razlikujejo med seboj. Nekateri neteisti se pojmu Boga izogibajo, hkrati pa priznavajo, da je za mnoge pomemben; spet drugi pa Boga razumejo kot simbol človeških vrednot in teženj. Angleški ateist Charles Bradlaugh iz devetnajstega stoletja je izjavil, da odklanja stavek "Ni Boga", ker ima "beseda 'Bog' prizvok, ki ne daje jasne ali jasne potrditve"; bolj konkretno je dejal, da ne verjame v krščanskega boga. Stephen Jay Gould je predlagal pristop, ki deli svet filozofije na tako imenovana "magisteria, ki se ne prekrivajo" (non-overlapping magisteria -NOMA). S tega vidika so vprašanja o nadnaravnem, kot so vpraüanja o obstoju in naravi Boga, ne-empirična, torej domena teologije. Z znanstvenimi metodami naj se odgovarja na vsa empirična vprašanja o naravnem svetu, s teologijo pa na vprašanja o končnem pomenu in moralni vrednosti. V tem pogledu odsotnost kakršne koli zaznane empirične sledi nadnaravnosti v dogajanjih v naravi naredi iz znanosti edinega igralca v naravnem svetu. [51]

Drugo stališče, ki ga je zastopal Richard Dawkins, je, da je obstoj Boga empirično vprašanje, ker bi bilo "vesolje z bogom povsem drugačna vrsta vesolja kot pa vesolje brez njega in razlika bi bila stvar znanosti." [52] Carl Sagan je menil, da je doktrino Stvarnika vesolja težko dokazati ali ovreči in da bi bilo edino možno znanstveno odkritje, ki bi lahko ovrglo obstoj Stvarnika (ne nujno Boga), odkritje, da je vesolje neskončno staro. [53]

Stephen Hawking in soavtor Leonard Mlodinow v svoji knjigi The Grand Design iz leta 2010 navajata, da se je smiselno vprašati, kdo ali kaj je ustvaril vesolje, če pa je odgovor Bog, potem se vprašanje zgolj preusmeri na vprašanje, kdo je ustvaril Boga. Oba avtorja pa trdita, da je na ta vprašanja mogoče odgovoriti zgolj znotraj znanosti in brez sklicevanja na božanska bitja. [54]

Agnosticizem in ateizem

Agnosticizem je stališče, da so resničnosti nekaterih trditev - zlasti metafizičnih in verskih trditev, na primer, ali Bog, božansko ali nadnaravnost obstaja - niso znane in jih morda ni mogoče ugotoviti.[55][56][57]

Ateizem je v širšem smislu zavračanje vere v obstoj božanstev.[58][59] V ožjem pomenu je ateizem konkretno stališče, da božanstev ni, čeprav ga lahko opredelimo kot pomanjkanje prepričanja v obstoj kakršnih koli božanstev, ne pa kot pozitivno prepričanje v neobstoj kakršnih koli božanstev. [60]

Antropomorfizem

Pascal Boyer trdi, da čeprav po vsem svetu obstajajo številni nadnaravni koncepti, se nadnaravna bitja na splošno ponašajo podobno kot ljudje. Zgradba bogov in duhov kot oseb je ena najbolj znanih lastnosti religije. Navaja primere iz grške mitologije, ki je po njegovem mnenju bolj podobna televizijski nadaljevanki kot kakemu verskemu sistemu.[61] Bertrand du Castel in Timothy Jurgensen s formalizacijo dokažeta, da se obrazložitveni model Boyerja ujema z epistemologijo fizike in predpostavlja posrednike, ki neposredno niso opazljivi.[62] Antropolog Stewart Guthrie trdi, da ljudje projiciramo človeške lastnosti na nečloveške vidike sveta, ker so nam ti vidiki bilj domači. Sigmund Freud je tudi predlagal, da so koncepti boga projekcije lastnega očeta.[63]

Podobno je bil Émile Durkheim eden prvih, ki je predlagal, da bogovi predstavljajo razširitev človeškega družbenega življenja s tem, da vključijo nadnaravna bitja. V skladu s tem razmišljanjem psiholog Matt Rossano trdi, da so ljudje, ko so začeli živeti v večjih skupinah, morda ustvarili bogove kot sredstvo za uveljavljanje morale. V majhnih skupinah moralo uveljavljajo družbene sile, kot so opravljanje ali ugled. V veliko večjih skupina pa je mnogo težje uveljaviti moralo z uporabo družbenih sil. Rossano nakazuje, da so ljudje z vedno budnimi bogovi in duhovi odkrili učinkovito strategijo za omejevanje sebičnosti in izboljšano sodelovanje v družbah[64]

Obstoj

Tomaž Akvinski je povzel pet glavnih argumentov za dokaz Božjega obstoja. (Slika Carla Crivellija, 1476)
Isaacu Newtonu je obstoj Stvarnika bil nujen za gibanje astronomskih predmetov. Slika Godfreyja Knellerja, 1689

Argumenti o obstoju Boga so običajno empirične, deduktivne in induktivne vrste. Različni pogledi so med drugim: "Bog ne obstaja" (močan ateizem); "Bog skoraj zagotovo ne obstaja" (de facto ateizem); "nihče ne ve, ali Bog obstaja" (agnosticizem); [65] "Bog obstaja, vendar tega ni mogoče dokazati ali ovreči" ( de facto teizem); in da "Bog obstaja in to je mogoče dokazati" (močan teizem). [51]

Za dokaz obstoja Boga je bilo predlaganih nešteto argumentov.[66] Nekateri najpomembnejši argumenti so Pet poti Akvinskega, Argument iz želje, ki ga je predlagal CS Lewis, in Ontološki argument, ki sta ga oblikovala Anselm in René Descartes.[67]

Anselmov pristop je bil opredeliti Boga kot id quo nihil maius cogitari possit - 'tisto, od česar nič ne more biti večje'. Slavni panteistični filozof Baruch Spinoza bo pozneje to misel dovedel do skrajnosti: »Z Bogom razumem bitje, ki je popolnoma neskončno, tj. substanca, sestavljena iz neskončnih lastnosti, od katerih vsaka izraža večno in neskončno bistvo.« Za Spinozo je celotno naravno vesolje sestavljeno iz ene snovi, Boga ali njegove enakovredne narave.[68] Njegov dokaz za obstoj Boga je bila različica ontološkega argumenta.[69]Znanstvenik Isaac Newton je videl netrinitarnegaa Boga kot mojstra stvarnika, čigar obstoj ob veličini vsega stvarstva ni mogel zanikati. Kljub temu je zavrnil tezo vseznalca Leibniza, da bi Bog nujno naredil popoln svet, ki od stvarnika ne zahteva posredovanja. V točki 31 'Opticks' je Newton hkrati utemeljil temelje in nujnost posredovanja:

»Kajti ko se kometi gibljejo po zelo ekscentričnih orbitah po vseh položajih, slepa usoda ne bi mogla nikoli doseči, da bi se planeti gibali na en in isti način po koncentričnih orbitah, če izvzamemo nekatere nepomembne nepravilnosti, ki so lahko nastale zaradi medsebojnega delovanja kometov in planetov drug na drugega in ki se bi lahko povečevale tako dolgo, da bi si ta sistem zaželel reformacije«.[70]

Tomaž Akvinski je zatrdil, da je obstoj Boga sam sebi samoumeven, ne pa tudi nam: »Zato pravim, da je trditev 'Bog obstaja', sama po sebi samoumevna, saj sta predikat in subjekt eno in isto.... Ker pa ne poznamo bistva Boga, nam trditev ni samoumevna; vendar jo je treba dokazovati s stvarmi, ki so nam bolj znane, čeprav manj znane po svoji naravi - in sicer s posledicami.«[71] Thomas je verjel, da je mogoče dokazati obstoj Boga. Na kratko v Summa theologiae in obširneje v Summa contra Gentiles je zelo podrobno preučil pet argumentov za obstoj Boga, splošno znanih kot quinque viae (pet poti).

  1. Teza: Nekatere stvari se nedvomno premikajo, čeprav ne morejo povzročiti lastnega gibanja. Ker ne more obstajati neskončna veriga vzrokov za gibanje, mora obstajati Prvi gibalec, ki ga ne premakne nič drugega, in to je tisto, kar vsi razumejo kot Boga.
  2. Vzročna zveza: Tako kot v primeru gibanja se tudi nič ne more povzročiti samo od sebe in neskončna vzročna zveza je nemogoča, zato mora obstajati Prvi vzrok, imenovan Bog.
  3. Obstoj potrebnega in nepotrebnega: Naše izkušnje vključujejo stvari, ki vsekakor obstajajo, vendar so očitno nepotrebne. Vse ne more biti nepotrebno, saj če enkrat ni bilo ničesar, potem še vedno ne bi bilo ničesar. Zato smo prisiljeni domnevati, da obstaja nekaj, kar je nujno in kar ima to nujnost samo po sebi; da pravzaprav obstaja kot vzrok za obstoj drugih stvari.
  4. Stgopnjevanje: če lahko opazimo stopnjevanje v stvareh v smislu, da so nekatere stvari bolj vroče, dobre itd., mora obstajati superlativ, ki je najbolj resnična in najplemenitejša stvar in tako najbolj polno obstoječa. Temu torej rečemo Bog (Opomba: Tomaž Bogu ne pripisuje dejanskih lastnosti).
  5. Urejene težnje narave: Smer delovanja proti koncu je opaziti v vseh telesih, ki sledijo naravnim zakonom. Vse, kar se ne zaveda, teži k cilju pod vodstvom tistega, ki se zaveda. Temu pravimo Bog (upoštevajte, da tudi takrat, ko stvari vodimo, po Thomasovem mnenju vir vsega našega znanja izvira ravno tako od Boga).[72]

Nekateri teologi, kot je znanstvenik in teolog AE McGrath, trdijo, da obstoj Boga ni vprašanje, na katerega je mogoče odgovoriti z znanstveno metodo.[73][74] Agnostik Stephen Jay Gould trdi, da znanost in religija nista v konfliktu in se ne prekrivata.[75]

Nekatera spoznanja na področju kozmologije, evolucijske biologije in nevroznanosti nekateri ateisti (vključno z Lawrenceom M. Kraussom in Samom Harrisom ) razlagajo kot dokaz, da je Bog samo namišljena entiteta, ki v resnici nima podlage. [76] [77] Ti ateisti trdijo, da je en sam, vsevedni bog, za katerega se domneva, da je ustvaril vesolje in je še posebej pozoren na življenje ljudi, bil zamišljen, olepšan in razglašen na transgeneracijski način. [78] Richard Dawkins tovrstnih ugotovitev ne razlaga le kot pomanjkanje dokazov za materialni obstoj takega Boga, temveč kot obširne dokaze za nasprotno. [51] Nekateri teologi in znanstvenik nasprotujejo njegovim stališčem, i, med njimi tudi Alister McGrath, ki trdi, da je obstoj Boga združljiv z znanostjo.[79]

Posebni atributi

Različne verske tradicije pripisujejo Bogu različne (čeprav pogosto podobne) lastnosti in značilnosti, vključno z obsežnimi močmi in sposobnostmi, psihološkimi značilnostmi, značilnostmi spola in priljubljeno nomenklaturo. Podelitev teh lastnosti se pogosto razlikuje glede na pojmovanje Boga v kulturi, iz katere izhajajo. Na primer, lastnosti boga v krščanstvu, lastnosti boga v islamu in trinajst lastnosti usmiljenja v judovstvu imajo nekatere podobnosti, ki izhajajo iz njihovih skupnih korenin.

99 imen Allaha v kitajski Sini (pisava)

V judovsko-krščanski tradiciji je "Biblija glavni vir pojmovanja Boga". Da Biblija "vsebuje veliko različnih podob, konceptov in načinov razmišljanja o" Bogu, ima za posledico večna "nesoglasja o tem, kako naj bo Bog zamišljen in razumljen". [80]

Številna izročila Boga vidijo kot netelesnega in večnega in ga obravnavajo kot točko žive luči kot so človeške duše, vendar brez fizičnega telesa, saj ne gre skozi krog rojstva, smrti in ponovnega rojstva. Na Boga gledajo kot na popolno in stalno utelešenje vseh vrlin, moči in vrednot ter na to, da je brezpogojno ljubeč Oče vseh duš, ne glede na njihovo vero, spol ali kulturo. [81]

V hebrejski in krščanski Bibliji je veliko imen za Boga. Eden izmed njih je Elohim . Drugi je El Shaddai, v prevodu "Bog vsemogočni". [82] Tretje opazno ime je El Elyon, kar pomeni "Visoki bog". [83] V hebrejski in krščanski Bibliji je omenjeno tudi ime " Sem, kar sem ". [84]

Bog je v Koranu in hadith opisan z nekaterimi imeni ali atributi, najpogostejši pa je Al-Rahman, kar pomeni "Najbolj sočutni" in Al-Rahim, kar pomeni "najbolj usmiljen" (glej Božja imena v islamu ). [85] Mnoga od teh imen se uporabljajo tudi v svetih spisih Baháʼí vere .

Vaišnavizem, tradicija v hinduizmu, ima seznam naslovov in imen Krišna .

Spol

Božji spol lahko razumemo kot dobesedni ali alegorični vidik božanstva, ki v klasični zahodni filozofiji presega telesno obliko. [86] [87] Politeistične religije vsakemu od bogov običajno pripišejo spol, tako da lahko vsak spolno komunicira s katerim koli drugim in morda z ljudmi. V večini monoteističnih religij Bog nima para, s katerim bi se lahko spolno povezal. Tako je v klasični zahodni filozofiji spol tega edinega božanstva najverjetneje analogna izjava o tem, kako se človek in Bog nagovarjata in navezujeta drug na drugega. Bog se namreč vidi kot stvarnik sveta in razodetje, ki ustreza aktivni (v nasprotju s sprejemajočo) vlogi pri spolnem odnosu. [88]

Odnos do stvarstva

In Elohim je ustvaril Adama William Blake, c. 1795

Molitev ima pri mnogih vernikih pomembno vlogo. Muslimani verjamejo, da je namen obstoja čaščenje Boga. [89] [90] Nanj gledajo kot na osebnega Boga in ni posrednikov, kot je duhovščina, ki bi lahko stopili v stik z Bogom. Pogosto se verjame, da Bog odpušča. Na primer, v hadithu piše, da bi Bog zamenjal brezgrešno ljudstvo s tistim, ki je grešilo in se skesalo. [91] Krščanski teolog Alister McGrath piše, da obstajajo tehtni razlogi za domnevo, da je "osebni bog" sestavni del krščanskega pogleda, vendar je treba razumeti, da gre za analogijo. "Reči, da je Bog podoben človeku, pomeni potrditi božansko sposobnost in pripravljenost, da se povežemo z drugimi. To ne pomeni, da je Bog človek ali da se nahaja na določeni točki vesolja. " [92]

Pripadniki različnih religij se na splošno ne strinjajo glede tega, kako najbolje častiti Boga in kakšen je Božji načrt za človeštvo, če sploh obstaja. Obstajajo različni pristop, kako uskladiti nasprotujoča si stališča monoteističnih religij. Eno stališče zavzemajo ekskluzivisti, ki verjamejo, da so izbrano ljudstvo ali imajo izključen dostop do absolutne resnice, na splošno z razodetjem ali srečanjem z Božanskim, česar pa pripadniki drugih religij nimajo. Drug pogled je verski pluralizem . Pluralist običajno verjame, da je njegova religija prava, vendar ne zanika delne resnice drugih religij. Primer pluralističnega pogleda v krščanstvu je prepričanje, da je vera nekoga izpolnitev prejšnjih religij. Tretji pristop je relativistični inkluzivizem, kjer imajo vsi enako prav, na primer univerzalizem : nauk, da je odrešenje sčasoma na voljo vsem. Četrti pristop je sinkretizem, ki meša različne elemente iz različnih religij. Primer sinkretizma je gibanje New Age.

Judje in kristjani verjamejo, da so ljudje ustvarjeni po Božji podobi in so središče, krona in ključ Božjega stvarstva, skrbniki za Boga, vrh vsega, kar je Bog ustvaril (1. Gen 1:26 ).

Poglej tudi

Sklici

  1. ↑ 1,0 1,1 Richard Swinburne "God" in Ted Honderich. (ed)The Oxford Companion to Philosophy, Oxford University Press, 1995.
  2. ↑ David Bordwell (2002). Catechism of the Catholic Church, Continuum International Publishing ISBN 978-0-86012-324-8 p. 84
  3. ↑ »Catechism of the Catholic Church – IntraText«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3. marca 2013. Pridobljeno 30. decembra 2016.
  4. ↑ Richard Swinburne "God" in Ted Honderich. (ed)The Oxford Companion to Philosophy, Oxford University Press, 1995.
  5. ↑ 5,0 5,1 Alvin Plantinga. "God, Arguments for the Existence of", Routledge Encyclopedia of Philosophy, Routledge, 2000.
  6. ↑ Jan Assmann, Religion and Cultural Memory: Ten Studies, Stanford University Press 2005, p. 59
  7. ↑ M. Lichtheim, Ancient Egyptian Literature, Vol. 2, 1980, p. 96
  8. ↑ Pantheism: A Non-Theistic Concept of Deity – p. 136, Michael P. Levine – 2002
  9. ↑ A Feast for the Soul: Meditations on the Attributes of God : ... – p. x, Baháʾuʾlláh, Joyce Watanabe – 2006
  10. ↑ Philosophy and Faith of Sikhism – p. ix, Kartar Singh Duggal – 1988
  11. ↑ The Intellectual Devotional: Revive Your Mind, Complete Your Education, and Roam confidently with the cultured class, David S. Kidder, Noah D. Oppenheim, p. 364
  12. ↑ McDaniel, June (2013), A Modern Hindu Monotheism: Indonesian Hindus as ‘People of the Book’. The Journal of Hindu Studies, Oxford University Press, DOI: 10.1093/jhs/hit030
  13. ↑ The ulterior etymology is disputed. Apart from the unlikely hypothesis of adoption from a foreign tongue, the OTeut. "ghuba" implies as its preTeut-type either "*ghodho-m" or "*ghodto-m". The former does not appear to admit of explanation; but the latter would represent the neut. pple. of a root "gheu-". There are two Aryan roots of the required form ("*g,heu-" with palatal aspirate) one with meaning 'to invoke' (Skr. "hu") the other 'to pour, to offer sacrifice' (Skr "hu", Gr. χεηi;ν, OE "geotàn" Yete v). Oxford English Dictionary, OED Compact Edition, G, p. 267
  14. ↑ »'God' in Merriam-Webster (online)«. Merriam-Webster, Inc. Pridobljeno 19. julija 2012.
  15. ↑ Webster's New World Dictionary; "God n. ME < OE, akin to Ger gott, Goth guth, prob. < IE base * ĝhau-, to call out to, invoke > Sans havaté, (he) calls upon; 1. any of various beings conceived of as supernatural, immortal, and having special powers over the lives and affairs of people and the course of nature; deity, esp. a male deity: typically considered objects of worship; 2. an image that is worshiped; idol 3. a person or thing deified or excessively honored and admired; 4. [G-] in monotheistic religions, the creator and ruler of the universe, regarded as eternal, infinite, all-powerful, and all-knowing; Supreme Being; the Almighty"
  16. ↑ Dictionary.com; "God /gɒd/ noun: 1. the one Supreme Being, the creator and ruler of the universe. 2. the Supreme Being considered with reference to a particular attribute. 3. (lowercase) one of several deities, esp. a male deity, presiding over some portion of worldly affairs. 4. (often lowercase) a supreme being according to some particular conception: the God of mercy. 5. Christian Science. the Supreme Being, understood as Life, Truth, Love, Mind, Soul, Spirit, Principle. 6. (lowercase) an image of a deity; an idol. 7. (lowercase) any deified person or object. 8. (often lowercase) Gods, Theater. 8a. the upper balcony in a theater. 8b. the spectators in this part of the balcony."
  17. ↑ Barton, G.A. (2006). A Sketch of Semitic Origins: Social and Religious. Kessinger Publishing. ISBN 978-1-4286-1575-5.
  18. ↑ »God«. Islam: Empire of Faith. PBS. Pridobljeno 18. decembra 2010.
  19. ↑ "Islam and Christianity", Encyclopedia of Christianity (2001): Arabic-speaking Christians and Jews also refer to God as Allāh.
  20. ↑ »Allah«. Encyclopaedia of Islam Online.
  21. ↑ Hastings 2003
  22. ↑ Boyce 1983, str. 685.
  23. ↑ Bunnin, Yu & 2008 188.
  24. ↑ Froese, Paul; Christopher Bader (Fall–Winter 2004). »Does God Matter? A Social-Science Critique«. Harvard Divinity Bulletin. 4. 32.
  25. ↑ Nayanar, Prof. A. Chakravarti (2005). Samayasāra of Ācārya Kundakunda. p.190, Gāthā 10.310, New Delhi: Today & Tomorrows Printer and Publisher.
  26. ↑ Narada Thera (2006) The Buddha and His Teachings, pp. 268-269, Jaico Publishing House.
  27. ↑ Hayes, Richard P., "Principled Atheism in the Buddhist Scholastic Tradition", Journal of Indian Philosophy, 16:1 (1988:Mar) p. 2.
  28. ↑ Hsueh-Li Cheng. "Nāgārjuna's Approach to the Problem of the Existence of God" in Religious Studies, Vol. 12, No. 2 (Jun., 1976), pp. 207-216 (10 pages), Cambridge University Press.
  29. ↑ Hayes, Richard P., "Principled Atheism in the Buddhist Scholastic Tradition", Journal of Indian Philosophy, 16:1 (1988:Mar.).
  30. ↑ Harvey, Peter (2019). "Buddhism and Monotheism", p. 1. Cambridge University Press.
  31. ↑ See Swami Bhaskarananda, Essentials of Hinduism (Viveka Press 2002) ISBN 1-884852-04-1
  32. ↑ »Sri Guru Granth Sahib«. Sri Granth. Pridobljeno 30. junija 2011.
  33. ↑ »What Is the Trinity?«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. februarja 2014.
  34. ↑ Koran 112; 1
  35. ↑ »Allah, Tawhid«. Encyclopædia Britannica Online.
  36. ↑ Robyn Lebron (2012). Searching for Spiritual Unity...Can There Be Common Ground?. str. 117. ISBN 978-1-4627-1262-5.
  37. ↑ Müller, Max. (1878) Lectures on the Origin and Growth of Religion: As Illustrated by the Religions of India. London: Longmans, Green and Co.
  38. ↑ Smart, Jack; John Haldane (2003). Atheism and Theism. Blackwell Publishing. str. 8. ISBN 978-0-631-23259-9.
  39. ↑ Lemos, Ramon M. (2001). A Neomedieval Essay in Philosophical Theology. Lexington Books. str. 34. ISBN 978-0-7391-0250-3.
  40. ↑ »Philosophy of Religion.info – Glossary – Theism, Atheism, and Agonisticism«. Philosophy of Religion.info. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 24. aprila 2008. Pridobljeno 16. julija 2008.
  41. ↑ »Theism – definition of theism by the Free Online Dictionary, Thesaurus and Encyclopedia«. TheFreeDictionary.com. Pridobljeno 16. julija 2008.
  42. ↑ Lemos, Ramon M. (2001). A Neomedieval Essay in Philosophical Theology. Lexington Books. str. 34. ISBN 978-0-7391-0250-3.Lemos, Ramon M. (2001). A Neomedieval Essay in Philosophical Theology. Lexington Books. p. 34. ISBN 978-0-7391-0250-3.
  43. ↑ Alan H. Dawe (2011). The God Franchise: A Theory of Everything. str. 48. ISBN 978-0-473-20114-2. Pandeism: This is the belief that God created the universe, is now one with it, and so, is no longer a separate conscious entity. This is a combination of pantheism (God is identical to the universe) and deism (God created the universe and then withdrew Himself).
  44. ↑ Sean F. Johnston (2009). The History of Science: A Beginner's Guide. str. 90. ISBN 978-1-85168-681-0. In its most abstract form, deism may not attempt to describe the characteristics of such a non-interventionist creator, or even that the universe is identical with God (a variant known as pandeism).
  45. ↑ Paul Bradley (2011). This Strange Eventful History: A Philosophy of Meaning. str. 156. ISBN 978-0-87586-876-9. Pandeism combines the concepts of Deism and Pantheism with a god who creates the universe and then becomes it.
  46. ↑ Allan R. Fuller (2010). Thought: The Only Reality. str. 79. ISBN 978-1-60844-590-5. Pandeism is another belief that states that God is identical to the universe, but God no longer exists in a way where He can be contacted; therefore, this theory can only be proven to exist by reason. Pandeism views the entire universe as being from God and now the universe is the entirety of God, but the universe at some point in time will fold back into one single being which is God Himself that created all. Pandeism raises the question as to why would God create a universe and then abandon it? As this relates to pantheism, it raises the question of how did the universe come about what is its aim and purpose?
  47. ↑ Peter C. Rogers (2009). Ultimate Truth, Book 1. str. 121. ISBN 978-1-4389-7968-7. As with Panentheism, Pantheism is derived from the Greek: 'pan'= all and 'theos' = God, it literally means "God is All" and "All is God." Pantheist purports that everything is part of an all-inclusive, indwelling, intangible God; or that the Universe, or nature, and God are the same. Further review helps to accentuate the idea that natural law, existence, and the Universe which is the sum total of all that is, was, and shall be, is represented in the theological principle of an abstract 'god' rather than an individual, creative Divine Being or Beings of any kind. This is the key element that distinguishes them from Panentheists and Pandeists. As such, although many religions may claim to hold Pantheistic elements, they are more commonly Panentheistic or Pandeistic in nature.
  48. ↑ John Culp (2013). "Panentheism," Stanford Encyclopedia of Philosophy, Spring.
  49. ↑ The Project Gutenberg EBook of The Brothers Karamazov by Fyodor Dostoyevsky pp. 259–61
  50. ↑ Henry, Michel (2003). I am the Truth. Toward a philosophy of Christianity. Translated by Susan Emanuel. Stanford University Press. ISBN 978-0-8047-3780-7.
  51. ↑ 51,0 51,1 51,2 Dawkins, Richard (2006). The God Delusion. Great Britain: Bantam Press. ISBN 978-0-618-68000-9.
  52. ↑ Dawkins, Richard (23. oktober 2006). »Why There Almost Certainly Is No God«. The Huffington Post. Pridobljeno 10. januarja 2007.
  53. ↑ Sagan, Carl (1996). The Demon Haunted World. New York: Ballantine Books. str. 278. ISBN 978-0-345-40946-1.
  54. ↑ Stephen Hawking; Leonard Mlodinow (2010). The Grand Design. Bantam Books. str. 172. ISBN 978-0-553-80537-6.
  55. ↑ Hepburn, Ronald W. (2005) [1967]. »Agnosticism«. V Donald M. Borchert (ur.). Encyclopedia of Philosophy. Zv. 1 (2. izd.). MacMillan Reference USA (Gale). str. 92. ISBN 978-0-02-865780-6. In the most general use of the term, agnosticism is the view that we do not know whether there is a God or not. (p. 56 in 1967 edition)
  56. ↑ Rowe, William L. (1998). »Agnosticism«. V Edward Craig (ur.). Routledge Encyclopedia of Philosophy. Taylor & Francis. ISBN 978-0-415-07310-3. In the popular sense, an agnostic is someone who neither believes nor disbelieves in God, whereas an atheist disbelieves in God. In the strict sense, however, agnosticism is the view that human reason is incapable of providing sufficient rational grounds to justify either the belief that God exists or the belief that God does not exist. In so far as one holds that our beliefs are rational only if they are sufficiently supported by human reason, the person who accepts the philosophical position of agnosticism will hold that neither the belief that God exists nor the belief that God does not exist is rational.
  57. ↑ OED Online, 3rd ed. Oxford University Press. 2012. agnostic. : A. n[oun]. :# A person who believes that nothing is known or can be known of immaterial things, especially of the existence or nature of God. :# In extended use: a person who is not persuaded by or committed to a particular point of view; a sceptic. Also: person of indeterminate ideology or conviction; an equivocator. : B. adj[ective]. :# Of or relating to the belief that the existence of anything beyond and behind material phenomena is unknown and (as far as can be judged) unknowable. Also: holding this belief. :# a. In extended use: not committed to or persuaded by a particular point of view; sceptical. Also: politically or ideologically unaligned; non-partisan, equivocal. agnosticism n. The doctrine or tenets of agnostics with regard to the existence of anything beyond and behind material phenomena or to knowledge of a First Cause or God. {{navedi enciklopedijo}}: Manjkajoč ali prazen |title= (pomoč)
  58. ↑ Nielsen 2013: "Instead of saying that an atheist is someone who believes that it is false or probably false that there is a God, a more adequate characterization of atheism consists in the more complex claim that to be an atheist is to be someone who rejects belief in God for the following reasons ... : for an anthropomorphic God, the atheist rejects belief in God because it is false or probably false that there is a God; for a nonanthropomorphic God ... because the concept of such a God is either meaningless, unintelligible, contradictory, incomprehensible, or incoherent; for the God portrayed by some modern or contemporary theologians or philosophers ... because the concept of God in question is such that it merely masks an atheistic substance—e.g., "God" is just another name for love, or ... a symbolic term for moral ideals."
  59. ↑ Edwards 2005: "On our definition, an 'atheist' is a person who rejects belief in God, regardless of whether or not his reason for the rejection is the claim that 'God exists' expresses a false proposition. People frequently adopt an attitude of rejection toward a position for reasons other than that it is a false proposition. It is common among contemporary philosophers, and indeed it was not uncommon in earlier centuries, to reject positions on the ground that they are meaningless. Sometimes, too, a theory is rejected on such grounds as that it is sterile or redundant or capricious, and there are many other considerations which in certain contexts are generally agreed to constitute good grounds for rejecting an assertion."
  60. ↑ Rowe 1998: "As commonly understood, atheism is the position that affirms the nonexistence of God. So an atheist is someone who disbelieves in God, whereas a theist is someone who believes in God. Another meaning of 'atheism' is simply nonbelief in the existence of God, rather than positive belief in the nonexistence of God. ... an atheist, in the broader sense of the term, is someone who disbelieves in every form of deity, not just the God of traditional Western theology."
  61. ↑ Boyer, Pascal (2001). Religion Explained. New York: Basic Books. str. 142–243. ISBN 978-0-465-00696-0. boyer modern soap opera.
  62. ↑ du Castel, Bertrand; Jurgensen, Timothy M. (2008). Computer Theology. Austin, Texas: Midori Press. str. 221–22. ISBN 978-0-9801821-1-8.
  63. ↑ Barrett, Justin (1996). »Conceptualizing a Nonnatural Entity: Anthropomorphism in God Concepts« (PDF). Cognitive Psychology. 31 (3): 219–47. doi:10.1006/cogp.1996.0017. ISSN 0010-0285. PMID 8975683.
  64. ↑ Rossano, Matt (2007). »Supernaturalizing Social Life: Religion and the Evolution of Human Cooperation« (PDF). Human Nature (Hawthorne, N.Y.). 18 (3): 272–94. doi:10.1007/s12110-007-9002-4. PMID 26181064. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 3. marca 2012. Pridobljeno 25. junija 2009.
  65. ↑ Thomas Henry Huxley, an English biologist, was the first to come up with the word agnostic in 1869 Dixon, Thomas (2008). Science and Religion: A Very Short Introduction. Oxford: Oxford University Press. str. 63. ISBN 978-0-19-929551-7. However, earlier authors and published works have promoted an agnostic points of view. They include Protagoras, a 5th-century BCE Greek philosopher. »The Internet Encyclopedia of Philosophy – Protagoras (c. 490 – c. 420 BCE)«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14. oktobra 2008. Pridobljeno 6. oktobra 2008. While the pious might wish to look to the gods to provide absolute moral guidance in the relativistic universe of the Sophistic Enlightenment, that certainty also was cast into doubt by philosophic and sophistic thinkers, who pointed out the absurdity and immorality of the conventional epic accounts of the gods. Protagoras' prose treatise about the gods began 'Concerning the gods, I have no means of knowing whether they exist or not or of what sort they may be. Many things prevent knowledge including the obscurity of the subject and the brevity of human life.'
  66. ↑ Aquinas, Thomas (1990). Kreeft, Peter (ur.). Summa of the Summa. Ignatius Press. str. 63.
  67. ↑ Aquinas, Thomas (1990). Kreeft, Peter (ur.). Summa of the Summa. Ignatius Press. str. 65–69.
  68. ↑ Curley, Edwin M. (1985). The Collected Works of Spinoza. Princeton University Press. ISBN 978-0-691-07222-7.
  69. ↑ Nadler, Steven (29. junij 2001). »Baruch Spinoza«. {{navedi časopis}}: Sklic journal potrebuje|journal= (pomoč)
  70. ↑ Newton, 1706 Opticks (2nd Edition), quoted in H.G. Alexander 1956 (ed): The Leibniz-Clarke correspondence, University of Manchester Press.
  71. ↑ »SUMMA THEOLOGIAE: The existence of God (Prima Pars, Q. 2)«. Pridobljeno 30. decembra 2016.
  72. ↑ Summa of Theology I, q. 2, The Five Ways Philosophers Have Proven God's Existence
  73. ↑ Alister E. McGrath (2005). Dawkins' God: genes, memes, and the meaning of life. Wiley-Blackwell. ISBN 978-1-4051-2539-0.
  74. ↑ Floyd H. Barackman (2001). Practical Christian Theology: Examining the Great Doctrines of the Faith. Kregel Academic. ISBN 978-0-8254-2380-2.
  75. ↑ Gould, Stephen J. (1998). Leonardo's Mountain of Clams and the Diet of Worms. Jonathan Cape. str. 274. ISBN 978-0-224-05043-2.
  76. ↑ Krauss L. A Universe from Nothing. Free Press, New York. 2012. ISBN 978-1-4516-2445-8
  77. ↑ Harris, S. The end of faith. W.W. Norton and Company, New York. 2005. ISBN 0-393-03515-8
  78. ↑ Culotta, E (2009). »The origins of religion«. Science. 326 (5954): 784–87. Bibcode:2009Sci...326..784C. doi:10.1126/science.326_784. PMID 19892955.
  79. ↑ »Audio Visual Resources«. Ravi Zacharias. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 29. marca 2007. Pridobljeno 7. aprila 2007., includes sound recording of the Dawkins-McGrath debate
  80. ↑ Francis Schüssler Fiorenza and Gordon D. Kaufman, "God", Ch 6, in Mark C. Taylor, ed, Critical Terms for Religious Studies (University of Chicago, 1998/2008), 136–40.
  81. ↑ Ramsay, Tamasin (september 2010). »Custodians of Purity An Ethnography of the Brahma Kumaris«. Monash University: 107–08.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  82. ↑ Gen. 17:1; 28:3; 35:11; Ex. 6:31; Ps. 91:1, 2
  83. ↑ Gen. 14:19; Ps. 9:2; Dan. 7:18, 22, 25
  84. ↑ Exodus 3:13-15
  85. ↑ Bentley, David (1999). The 99 Beautiful Names for God for All the People of the Book. William Carey Library. ISBN 978-0-87808-299-5.
  86. ↑ Aquinas, Thomas (1274). Summa Theologica. Part 1, Question 3, Article 1.{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: lokacija (povezava)
  87. ↑ Augustine of Hippo (397). Confessions. Book 7: Warren F. Draper.{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: lokacija (povezava)
  88. ↑ Lang, David; Kreeft, Peter (2002). Why Matter Matters: Philosophical and Scriptural Reflections on the Sacraments. Chapter Five: Why Male Priests?: Our Sunday Visitor. ISBN 978-1-931709-34-7.
  89. ↑ »Human Nature and the Purpose of Existence«. Patheos.com. Pridobljeno 29. januarja 2011.
  90. ↑ Koran 51; 56
  91. ↑ »Allah would replace you with a people who sin«. islamtoday.net. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14. oktobra 2013. Pridobljeno 13. oktobra 2013.
  92. ↑ McGrath, Alister (2006). Christian Theology: An Introduction. Blackwell Publishing. str. 205. ISBN 978-1-4051-5360-7.

 

source: https://sl.wikipedia.org/wiki/Bog

    by Robert Payne

    Follow me opinions Website

    Related Posts