Type a search term to find related articles by LIMS subject matter experts gathered from the most trusted and dynamic collaboration tools in the laboratory informatics industry.
Gorica Gorizia Gorica Gurize | ||
|---|---|---|
| Comune di Gorizia Občina Gorica Comun di Gurize | ||
 Gorica, v ozadju Sabotin | ||
| ||
  Gorica Geografski položaj v Italiji | ||
| Koordinati: 45°56′N 13°37′E / 45.933°N 13.617°E | ||
| Država |  Italija | |
| Dežela |  Furlanija - Julijska krajina | |
| Pokrajina | Medobčinska zveza Brda-Zgornje Posočje | |
| Frazioni | Grad (Castello), Ločnik (Lucinico), Oslavje (Oslavia), Pevma (Piuma), Šmaver (San Mauro), Štandrež (Sant'Andrea), Stražišče (Straccis), Vallone dell'Acqua, Gradiscutta, Podgora (Piedimonte del Calvario), Madonnina del Fante, Podturn - Sv. Ana (San Rocco-Sant'Anna), Rojce (Campagnuzza) | |
| Upravljanje | ||
| • Župan | Rodolfo Ziberna (Naprej Italija) | |
| Površina | ||
| • Skupno | 41 km2 | |
| Nadm. višina | 84 m | |
| Prebivalstvo (30. april 2009) | ||
| • Skupno | 35.980 | |
| • Gostota | 880 preb./km2 | |
| Demonim | Goričani it. Goriziani[1] fur. Gurizans[2] | |
| Časovni pas | UTC+1 (CET) | |
| • Poletni | UTC+2 (CEST) | |
| Poštna številka | 34170 | |
| Klicna koda | 0481 | |
| Zavetnik | Sveti Hilarij in Tacijan | |
| Dan | 16. marec | |
| Spletna stran | Uradno spletno mesto | |
Gorica (italijansko Gorizia [go'riʦːja], nemško Görz, furlansko Gurize, vzhodnofurlansko Guriza; v Novi Gorici je pogovorno znana kot stara Gorica[3][4]) je mesto (po podatkih iz leta 2022 ima občina dobrih 33.000 prebivalcev; 2007 še 36.000) v Italiji ob meji s Slovenijo (Novo Gorico oziroma Solkanom na severovzhodu in Šempetrom pri Gorici na jugovzhodu), v deželi Furlanija - Julijska krajina in je četrto največje mesto te dežele. V mestu in okolici (npr. južnem obmestnem naselju Štandrež) živi avtohtona slovenska narodna manjšina. V Gorici je sedež goriške nadškofije in metropolije. Do leta 2017 je bila Gorica tudi sedež Goriške pokrajine, odtlej pa je središče Medobčinske zveze Brda-Zgornje Posočje (UTI Collio - Alto Isonzo). Skupaj z okoliškimi naselji na obeh straneh meje goriška aglomeracija sestavlja sklenjeno urbano celoto - čezmejno konurbacijo z okoli 70.000 prebivalci.
Italijansko ime Gorizia izhaja iz slovenskega samostalnika gorica, ki pomeni »majhna gora« ali »grič«, na katerem raste vinska trta. Toponim »Gorica« se v pisnih virih prvič zasledi leta 1001, v listini, ki jo je izdal cesar Oton III., ko je oglejskemu patriarhu podelil polovico vasi Solkan in Gorice:
[...] Medietatem predii Solikano et Gorza nuncupatum. [...]
— Oton III., Darovalna listina Solkanskega gradu in vile »Gorza«
Gorica ima prehodno submediteransko podnebje z veliko sonca, s povprečno milimi in vlažnimi zimami in vročimi poletji. Poletno vročino nemalokrat osvežijo padavine. Na klimatske razmere delno vplivata tudi kraško podnebje in bližina morja. Hribi mesto varujejo pred mrzlimi vetrovi, zato je podnebje primerno tudi za gojenje vinske trte.
Gorica je nastala sprva kot utrdba ali prazgodovinski grad, s katerega so nadzirali prehode čez reko Sočo, naselje pa je nastalo nedaleč od nekdanje rimske ceste Via Gemina, ki je povezovala Akvilejo in Emono.
Naselbina se kot villa quae Sclavorum lingua vocatur Goriza v pisnih virih prvič omenja leta 1001, v listini cesarja Otona III.[5] V 11. in 12. stoletju je naselje pridobivalo pomen in postalo zgodnje urbano naselje s centralnim pomenom za širšo regijo. Po kraju se je že 1100 in 1102 poznejši koroški vojvoda Henrik Spanheimski poimenoval goriški, od srede 12. stoletja pa ime naselja prevzamejo pomembni Goriški grofje. Novejše raziskave nakazujejo, da se je kraj preoblikoval v trško naselbino, še preden je Majnhard II. Goriški 24. junija 1210 izdal listino, s katero je Gorici podelil pravico do tedenskega sejma.
Ko je leta 1500 rodbina Goriških grofov izumrla, so oblastniki v grofiji postali avstrijski Habsburžani, po krajši zasedbi Beneške republike med letoma 1508 in 1509. Pod habsburško oblastjo se je mesto razširilo ob vznožju gradu. V tem obdobju so v mesto prispeli naseljenci iz severne Italije in razvila se je živahna trgovina. Gorica je postala večetnično mesto, v katerem so govorili furlanščino, nemščino, slovenščino ter beneško narečje.
Sredi 16. stoletja je Gorica postala središče protestantske reformacije, ki se je širila iz sosednjih severovzhodnih vojvodin Kranjske in Koroške. Mestu je obiskal tudi vidni slovenski protestantski pridigar Primož Trubar. Do konca stoletja pa je na Goriškem zaživela katoliška protireformacija, ki jo je vodil tamkajšnji dekan Janez Tavčar, ki je pozneje postal ljubljanski škof. Tavčar je bil tudi zaslužen tudi za to, da je v mesto pripeljal jezuite, ki so nato imeli pomembno vlogo v izobraževalnem in kulturnem življenju.
Po podatkih ISTATA iz 1. januarja 2021 je tedaj v Gorici živelo 3.720 prebivalcev s tujim državljanstvom:[6]
Slovenija - 664
Kosovo - 437
Bosna in Hercegovina - 336
Romunija - 293
Kitajska - 203
Maroko - 200
Severna Makedonija - 172
Srbija - 151
Hrvaška - 142
Ukrajina - 129Gorica je večjezično mesto, kjer se stikajo različne kulture. Prevladujoči jeziki so bili furlanščina, nemščina in slovenščina. Italijanščina je začela prevladovati v 17. stoletju, saj je bila skupaj z latinščino jezik izobraževanja v jezuitskih šolah. V 18. stoletju je bila nemščina spet najbolj govorjeni jezik v mestu. V času francoske zasedbe (1809–13) je bila najbolj razširjen jezik italijanščina, po vrnitvi Avstriji pa je ponovno prevladala nemščina.
V 60. letih 19. stoletja se je ozaveščenost/pomembnost večjezičnosti povečala. Manjši del goriškega meščanstva je uporabljal italijanščino kot jezik vsakdanjega pogovora in kulture. Italijanščina je tako postala sredstvo za širjenje nacionalističnih teženj, ki so bile v sosednji Kraljevini Italiji že močno prisotne. Statistika iz leta 1869 kaže, da je bilo takrat v Gorici 10.000 govorcev furlanščine, 3.500 govorcev slovenščine, 1.800 govorcev nemščine in 1.000 govorcev italijanščine.
Leta 1900 je 4.754 Goričanov govorilo slovensko, leta 1910 se je število povečalo na 10.790 govorcev, kar je predstavljalo 40 % prebivalstva. 45 % prebivalstva je govorilo italijansko in furlansko in 9 % prebivalstva nemško. Zgodovinarka Liliana Ferrari v Gorizia ottocentesca, fallimento del progetto della Nizza austriaca navaja, da vzrok za povečanje govorcev slovenščine niso migracije, temveč to, da so se tisti, ki so se do tedaj v družini pogovarjali slovensko in na delu v italijanščini, izrekli za Slovence.
Priključitev Gorice h Kraljevini Italiji po prvi svetovni vojni je imela za posledico postopno zmanjšanje rabe slovenščine, zlasti v 20. letih 20. stoletja, ko je oblast prevzela Fašistična stranka in prepovedala vsakršno rabo slovenskega jezika. Po drugi svetovni vojni je nemščina na tem območju počasi izginila. Danes se v Gorici govorijo italijanščina, slovenščina in furlanščina ter regionalna narečja.
Slovenska narodna manjšina ima v Gorici svoj Kulturni dom Gorica (od 1981), Katoliški dom – Kulturni center Lojze Bratuž (od 1962; nova zgradba kulturnega centra 1996), pastoralno središče (personalno župnijo) ter več drugih kulturnih društev in ustanov, mdr. mešani pevski zbor Lojze Bratuž.
V nekdanji goriški pokrajini je z Zaščitnim zakonom za Slovence v Italiji (Zakon 38/2001) slovenščina postala zaščitena kot jezik avtohtone slovenske narodne manjšine. Otroci lahko vse obvezno šolanje, ki v Italiji traja 10 let, opravijo v slovenskem jeziku na slovenskih šolah.
Na območju nekdanje goriške pokrajine deluje 6 slovenskih vrtcev, 7 osnovnih šol, 1 nižja srednja šola (Ivan Trinko) in 5 višjih srednjih šol. Višje srednje šole so združene v skupni stavbi v Puccinijevi ulici, kjer lahko učenci izbirajo med tremi gimnazijami (klasični licej Primoža Trubarja, znanstveni in humanistični licej Simona Gregorčiča) in tremi tehniškimi zavodi (informatiko na Juriju Vegi, ekonomsko ter turistično smer na Žigi Zoisu).
Gorica, skupaj z Novo Gorico, je 18. december 2020 bila proglašena za nosilko naziva »Evropska prestolnica kulture v letu 2025«.
Izdaje dnevnikov v Gorici:
Časopisi in revije:
Zaradi sobivanja različnih kultur so v kuhinji vidni vplivi nemške, italijanske, slovenske, furlanske in balkanske kulture. Tipične goriške jedi so: krudegini (it. cotechino) in kislo zelje, golaž ter zeliščna frtalja (it. frittata). Najbolj tipična sladica je gubanica (tudi gubana), primorsko pecivo iz maslenega nevzhajanega testa. Pomembna prireditev, ki poteka od leta 2003 in se je v zadnjih letih zelo razširila, je sejem Okusi ob meji (Gusti di frontiera), kjer obiskovalci lahko pokusijo mednarodne dobrote.
Od rojstva Italijanske republike leta 1946, večina goriških županov je pripadala političnem področju desne sredine in nekaj izjem pa levi sredini. Prvi župan republiške dobe je bil Giovanni Stecchina, predstavnik Italijanske republikanske stranke; stranka, ki po letu 1946 se je premaknila iz levice na levo sredino. Po Stecchini je sledilo sedem županov Krščanske demokracije, tedanja največja in najvplivnejša italijanska stranka. Po letu 1994 župani so bili izvoljeni neposredno s strani občanov; prvi je bil Gaetano Valenti, predstavnik Berlusconijeve stranke Naprej Italija, dvakrat izvoljen.
Celovec, od 1965[7]
Grosseto, od 1981[7] Sassari, od 1983[7] Lienz, od 1997[7]
Venlo[navedi vir]
Kielce[navedi vir]
Zalaegerszeg[navedi vir]| Splošno | |
|---|---|
| Narodne knjižnice | |
| Drugo | |
LIMS forum content by LIMS forum members is licensed under a Creative Commons Attribution-NonCommercial-ShareAlike 4.0 International License. Based on a work at www.limsforum.com.
