Search for LIMS content across all our Wiki Knowledge Bases.
Type a search term to find related articles by LIMS subject matter experts gathered from the most trusted and dynamic collaboration tools in the laboratory informatics industry.
začetek leta - Mladi sicilijanski kralj Ludvik preide v polno protiofenzivo proti neapeljskim vsiljivcem, ki so poskusili ob pomoči domačih petokolonašev zavzeti Sicilijo. Na začetku leta se sicilijanski kralj z vojsko nahaja v kraju Calatafimi na zahodu Sicilije. ↓
februar → Sicilijanski kralj se z vojsko vrne na vzhodno obalo v Catanijo, od koder začne s pripavami na močneje utrnjeno mesto Lentini, ki je pod oblastjo neapeljske stranke. ↓
sredina junija → Sicilijanska vojska se umakne izpred Lenitnija nazaj v Catanijo.
10. julij - Ponoven izbruh kuge v mestu Catania, kar je tretja uničijoča epidemija v zadnjih osmih letih. Kralj se z vojsko umakne v Messino, od koder začne z vojaško kampanjo proti proneapeljskemu Palermu, ki je hkrati sicilijanska prestolnica. Razen opustošenega podeželja ne naredi večje škode.
16. oktober - Po nekajtedenski agoniji podleže kugi komaj 17 leten sicilijanski kralj Ludvik. Umrlega nasledi mlajši brat Friderik IV.[1]
22. oktober - Kugi podleže še kraljica-mati in regentinja Konstanca. Regentstvo prevzame starejša sestra mladoletnega kralja Evfemija, ki je stara 25 let.
23. oktober - S smrtjo mladega kralja in kraljice matere si poskuša pozicijo na dvoru izboljšati kancler Blasco II. de Alagona, a mu to preprečijo njegovi sovražniki. Kriza na aragonskem dvoru sicilijanske krone koristi neapeljskemu dvoru, ki ima dedne zahteve po Siciliji.[2]1356 ↔
Severna Italija
Kjer bi moral biti portret beneškega doža Marina Faliera, se nahaja črn prt z napisom »Ta prostor je bil namenjen Marinu Falieru, obglavljenemu za njegove zločine«
5. april - Rim: kronanje Karla IV. Luksemburškega za rimsko-nemškega cesarja. Kronanje opravijo papeževi legati. Novi cesar ostane v Večnem mestu zgolj nekaj ur. Naklonjenost Italijanov cesarju se lahko pripiše zavezi, s katero je sklenil, da se ne bo vmešaval v italijanske politične zdrahe. Še istega leta se vrne nazaj v Nemčijo.
18. april - Beneška republika: novi beneški dož Marino Faliero, ki je imel s porazom proti Genovčanom leto dni prej zelo slab začetek vladanja, je malo po svoje razumel pristojnosti beneškega doža in je poskusil s slabo pripravljenim državnim udarom. Marino Faliero je skupaj z deseterico sozarotnikov usmrčen in kot javna sramota izbrisan iz arhivov (damnatio memoriae). ↓
1. junij - Izčrpane od vojne Benetke zaprosijo Genovo za mir. Genovčani privolijo v zameno, da se z Beneško pomočjo otresejo vpliva milanskih Viscontijev.
7. januar - Portugalska: umor prinčeve ljubice Inês de Castro. Portugalski kralj Alfonz IV. ima dovolj samovoljnega sina Petra, ki se je po smrti soproge Konstance Kastiljske († 1345) po svoji izbiri skrivoma poročil z galicijsko plemkinjo Inês de Castro, ki je bila ena od dvornih dam umrle soproge. Alfonz IV. se je namreč bal, da bi po njegovi smrti portugalska krona padla v kastiljske roke, ker je imela Inês de Castro prevelik vpliv na njegovega sina. Umor je še posebej brutalen, ker je nesojena družica obglavljena vpričo njunih nezakonskih otrok. Sin napove očetu totalno vojno. 1356 ↔
10. februar - Pomor študentov na dan Svete Sholastike, Oxford, Anglija: prepir med dvema študentoma in gostilničarjem taverne preide v vsesplošni odprti spopad med študenti in domorodnimi Oxfordčani, ki traja dva dni in v katerem umre okoli 60 študentov in šolnikov ter 30 domačinov. Spor se kasneje reši v korist Univerze in s simbolično, a ponižujočo kaznijo za mesto Oxford, ki mora vsako leto opraviti javno pokoro za ubite študente. Šele leta 1825 je takratni župan Oxforda zavrnil udeležbo pri teh ceremonijah.
4. maj - Umre dofên Viennosa/grof Albona Humbert II.. Že pred smrtjo je svoje pravice do grofije Albon, ki sodi v sklop Rimsko-nemškega cesarstva[3] in dedno pravico do naziva 'dofen'[4], prodal francoski kroni. Pogoj, ki ga je dal, je bil, da se vsi francoski prestolonasledniki nazivajo z 'dofenom'.
avgust - Bitka pri Nesbit Mooru: med Škotsko in Anglijo se na meji ponovno obnovijo sovražnosti. Škoti ujamejo plenilsko angleško izvidnico v past in jo uničijo. Ob novicah o napredovanju angleške glavnine pod vodstvom Edvarda III. se potem umaknejo.
Medtem ko se oče Edvard III. ukvarja s Škoti, njegov sin Edvard Črni Princ obnovi sovražnosti s Francijo (nadaljevanje stoletne vojne po zastoju s kugo). Angleži iz Gaskonje plenijo in uničujejo obmejno podeželje, iz katerega napravijo širok opustošen tamponski pas. 1356 ↔
24. avgust - Umrlega velikega mojstra vitezov hospitalcev Pierra de Corneillana nasledi Roger de Pins, 29. veliki mojster po seznamu. Pierre de Corneillan je večino svojega kratkega mandata posvetil prepričevanju papeža Inocenca VI. naj jih ne preseli z Rodosa nazaj na Ciper.
4. oktober - Sveto rimsko cesarstvo: rimsko-nemški cesar Karel IV. Luksemburški v okviru sklicanega zbora stanov in širšega projekta reforme volilnega prava reformira nasledstveno pravo za saško elektorsko kneževino oziroma bivšo Saško vojvodino. Reforma razreši vprašanje elektorskega glasu Saške vojvodine, ki se je razdelila na askanijski hiši Saška-Wittenberg in Saška-Lauenburg. Karel IV. se odloči v korist prve. S tem prepreči podvojevanje elektorskega glasu za omenjeno vojvodino. Elektorska reforma → 1356
2. december - Pariz: francoski kralj Ivan II. skliče zbor stanov za obnovitev vojne z Angleži. 1356 ↔
20. december - Med pripravami na vojno s Turki umre srbski car Dušan Silni[5]. Po njegovi smrti se Srbsko cesarstvo, ki obsega večji del Balkana, postopoma seseda samo vase, saj njegov sin Štefan Uroš V.[6] ni dorasel nalogi. 1356 ↔
Osmani iz Galipolija opravijo plenilski vpad v Bolgarijo. V eni od bitk pade bolgarski socesar Mihael Asen IV., najstarejši sin carja Ivana Aleksandra. Borbenost Bolgarov, ki utrpijo hude izgube, odvrne Osmane od podobnih poskusov za več kot desetletje. Hkrati pa je izguba visokega plemstva resen udarec za stabilnost Bolgarskega cesarstva.
↑Oziroma Friderik III. Sicilijanski. Zmešnjava z oštevilčenjem je zasluga Friderika III. (1272-1337), ki je preskočil eno številko in uporabljal naziv "Tretji", da bi se izognil kronistični zmešnjavi z rimsko-nemškim cesarjem Friderikom II. = sicilijanskim kraljem Fiderikom I.. Dvorni kronisti mu sicer niso dodali nobene od teh številk pač pa zgolj princ/infante Friderik, vladar Sicilije.
